Izpoved natakarja z Nove Zelandije

Pred kratkim sem preko programa WHV (working holiday visa) imel priložnost dela v gostinstvu na drugem koncu sveta – Novi Zelandiji. Izkušnja je bila izjemna, sploh način dela in pristop nadrejenih do svojih zaposlenih ter samih gostov v lokalu. Ker imam za sabo kar nekaj izkušenj iz gostinskega posla v Sloveniji sem se odločil narediti kratko primerjavo in opisati nekaj zanimivih posebnosti.

Plačilo in ostale ugodnosti

Kot natakar boste na Novi Zelandiji prejeli plačilo 16,50 nzd (novozelandndskih dolarjev) na uro, kar znaša približno 9,50 evra. Od te urne postavke odštejte še 12 % davek. Vaša plača bo torej približno 8 dolarjev na uro dela. Mesečno natakar na Novi Zelandiji torej zasluži približno 1.300 eur neto. Urna postavka se lahko kasneje zviša za 1 – 2 dolarja na uro. V kolikor se delavec na delovnem mestu izkaže mu je vedno omogočeno napredovanje in višja urna postavka. Vse je odvisno od zaposlenega – kakšne cilje v karieri ima.

Delovni čas je običajno popolnoma prilagojen obisku restavracije ali lokala in se lahko spreminja. Čas za malico je odvisen od tega koliko odmora potrebujete, v nobenem primeru pa teh 30 ali 60 minut ni plačanih. Ravno tako delodajalci ne plačujejo stroškov prihoda na delo in stroškov malice za delavca.

Napitnina se v veliki večini shrani in porabi za kolektivne izlete celotne ekipe (torej kuharji, natakarji, čistilci –  vsi, ki skrbijo za dobro počutje gostov).

Spoštovanje poklica in sodelavcev

Poklica delavca v restavraciji ne opravljajo študentje (skoraj nikoli), ampak je to cenjen poklic, ki ga ljudje opravljajo profesionalno in se za kvalitetno strežbo gostov zelo potrudijo.

Delodajalci izjemno cenijo marljive gostinske delavce in jim veliko pomeni, da se zaposleni med seboj razumejo in si pomagajo. Lastniki restavracij in barov so pogosto tudi sami zaposleni v omenjeni restavraciji in se lotijo vseh del – od pomivanja posode to strežbe in komunikacije z gosti. Občutka, da je ne delovnem mestu nekdo boljši ali bolj cenjen pravzaprav ni. Za zadovoljstvo strank in dober dobiček so pomembni vsi – od čistilke do kuharja ter natakarja, ki hrano postreže.

Za dobro delo je vedno na voljo pohvala – ali s strani sodelavca, šefa ali pa gosta. Predvsem pa mi je bil izjemen in nepoznan občutek, da je vsako delo cenjeno.

Študentsko delo

Študentje svoj študij na Novi Zelandiji drago plačujejo in so v času študija vsi v predavalnicah in nimajo časa za delo po kavarnah. Za študij si vzamejo kredit in si ga zato želijo čim prej zaključiti. Ko dobijo svojo prvo zaposlitev v stroki pričnejo z odplačevanjem študijskega kredita. Slednje pomeni manj zabav in potovanj po zaključenem študiju.

Mnogi mladi ne želijo zadolžiti za več let, zato se enostavno za študij na univerzi ne odločijo. Odstotek študentov na Novi Zelandiji zato ni preveč visok, slednje pa po mojem osebnem mnenju se pozna v splošni razgledanosti mladih. Pogosto nimajo prave predstave o aktualnih tematikah po svetu, ravno tako so splošne novice omejene na Oceanijo in Azijo. Veliko diplomirancev se po končanem študiji odloči za selitev v Avstralijo kjer so plače višje.

Bolniški in starševski dopust

V kolikor je delavec bolan ali na dopustu ur odsotnosti ne dobi plačanih. Če za istega delodajalca dela minimalno 6 mesecev pa dobi vsega skupaj 5 plačanih bolniških dni za naslednje obdobje 12 mesecev. Zato se pogosto zgodi, da delavci prihajajo bolni na delo ali pa si privoščijo minimalno število dni dopusta – sploh če imajo kredite.

V času dela v restavraciji v Novi Zelandiji je moj sodelavec kuhar, ki je bil istočasno očka samohranilec dveh majhnih otrok ter rakav bolnik,  vsak dan prihajal na delo in zaradi finančnega stanja ni koristil bolniške odsotnosti. V timu je bilo prisotno pozitivno vzdušje, fanta so vsi vzpodbujali naj ohranja delovno aktivnost, saj je slednje pomenilo reden dohodek zanj in njegovi mladoletni deklici. Pomivalec posode pa je bil mlajši moški, ki je bil duševno prizadet po hudi prometni nesreči, kjer je doživel hudo poškodbo glave. Mama ga je vsak dan pripeljala na delo kjer je 8 ur neutrudno pomival posodo in ves čas ponavljal kako zelo obožuje svoje delo in koliko mu pomeni, da lahko dela. Prepričan sem, da bi omenjeni moški v Sloveniji bil po mnenju Zavoda za zaposlovanje in delodajalcev nezaposljiv. Mesečno prejemal invalidsko pokojnino in mu ne bi bilo potrebno iti vsakodnevno na delo, morda bi se vključil v varstveno delovni center kjer bi si krajšal z igranjem družabnih iger. Nisem pa prepričan kateri pomivalec bi se v življenju boljše počutil – slovenski ali novozelandski. Delo je vrednota, ki človeku da občutek lastne vrednosti in je pomemben del identitete posameznika. Včasih nas socialne pravice uspavajo in nas odvračajo od delovne aktivnosti, ki pa bi nam v določenih življenjskih situacijah koristila.

Zdravstveno zavarovanje na Novi Zelandiji je drago – delavec si ga izbere in plačuje sam. Glede na višino premije si lahko nato privoščite zdravljenje. Mnogi zavarovanja ravno zato nimajo.

Sodelavke so mi povedale, da plačan porodniški in starševski dopust v Novi Zelandiji traja 2 meseca, nato se mama lahko odloči za neplačanih preostalih 10 mesecev dopusta ali pa se vrne na delo. Mnoge ženske se zato odločijo za delo od doma (nepremičninski posli, urejanje spletnih trgovin in podobno) medtem ko mož dela.

Kako pa je z gostinskimi delavci v Sloveniji?

Delo natakarja in strežbe gostov v restavracijah običajno opravljajo študentje z urno postavko 5 – 6 eur neto. Poklic (na žalost) še vedno ni tako spoštovan kot na Novi Zelandiji, kvalitetnih natakarjev pa kronično primanjkuje, zato se urne postavke redno višajo in nekje že presegajo plače univerzitetno izobraženih delavcev v drugih panogah.

Mesečna plača redno zaposlenega natakarja znaša od 800 do 1.500 eur bruto, torej nekje 600 eur do 1.100 eur neto, čemur prištejte še dodatek za malico in prevoz. Ne pozabite še na možnost brezplačnega študija, invalidsko zavarovanje in porodniški ter starševski dopust do enega leta, ki vam ga omogoča davek na plačo v višini 16 -50%

Kot zanimivost – v Sloveniji sem več let delal v gostinstvu pri čemer nisem še nikoli doživel, da bi lastnik restavracije  pomival posodo ali stregel gostom, kot je bila vsakodnevna praksa v času dela na Novi Zelandiji. Običajno so lastniki restavracij sedeli za svojo mizo, kjer so imeli pregled nad dogajanjem in ocenjevali delo svojih zaposlenih ter delili kritike – v kolikor je šlo kaj narobe. Pohval in dela na kvalitetnem timskem delu je bilo bolj malo.

Menim, da je za dobro vzdušje v ekipi delavcev v gostinstvu ali turizmu na splošno pomembno, da imajo delavci občutek da so cenjeni s strani nadrejenega in da obstaja povezanost in enakosti med zaposlenimi. Vsako delo bi moralo biti cenjeno tako s strani sodelavcev kot gostov (in lastnikov podjetja).

Tudi delodajalci bi morali kdaj v tujino, da bi se naučili kako spoštovati in nagraditi trud svojih kuharjev in natakarjev.

B.D.

Deli s prijatelji
Facebook